Napisi in spodnje tretjine: kako jih pripraviti, da jih gledalec zares prebere

Najprej odločite, kaj mora gledalec izvedeti

Pri napisih in spodnjih tretjinah začnem z vprašanjem, ki ga naročniki redko slišijo: kaj mora gledalec iz tega napisa res prebrati? Pogosto je odgovor krajši, kot si predstavljamo. Pri intervjuju zadostujeta ime in funkcija govorca, pri poslovnem videu morda še ime podjetja. Vse, kar presega to, spada v govor ali v opis pod videom. Preden odprem program za grafiko, si zato na list zapišem seznam vseh napisov v videu in poleg vsakega en stavek, čemu služi.

Ta seznam prihrani veliko popravkov. Ko naročnik vidi, da je napisov dvanajst, med njimi pa trije povedo isto, jih zlahka združiva. Preprosto pravilo, ki ga uporabljam: če napis ne pomaga razumeti zgodbe, ga ne dodam. Gledalec ima na zaslonu že obraz, zvok in rez, zato vsak dodaten element tekmuje za njegovo pozornost. Manj napisov pomeni, da so tisti, ki ostanejo, bolj opazni in bolj uporabni.

• Ime in funkcija govorca ob prvem nastopu
• Naslov poglavja samo tam, kjer se tema res spremeni
• Ime kraja ali podjetja, če ga govor ne pove
• Brez napisov, ki ponavljajo izgovorjeno besedo v celoti

Pisava, velikost in kontrast

Berljivost se odloča na majhnem zaslonu telefona, ne na monitorju v studiu. Zato napise vedno preverim pomanjšane, na dolžino roke od oči. Izberem eno čisto, nekoliko močnejšo pisavo brez okraskov in jo uporabim v celotnem videu. Dve pisavi sta že največ, pri čemer druga služi le poudarku, na primer naslovu poglavja. Velikost določim tako, da se besedilo prebere brez napora, tudi če je v ozadju svetel ali gost posnetek.

Kontrast ni samo vprašanje barve črk. Kadar je ozadje nemirno, pod besedilo dodam diskretno polprosojno ploskev ali rahlo senco, ki ne utrujata oči. Barve črk povzamem iz podobe naročnika ali iz tonov posnetka, da napis ne deluje kot tuj element. Bele črke na temni ploskvi so običajno najbolj zanesljiva izbira, a vedno jih preverim še na najsvetlejšem kadru. Če napis tam izgine, ga popravim, ne glede na to, kako lepo izgleda drugje.

• Ena glavna pisava, največ dve v celotnem videu
• Preverjanje berljivosti na pomanjšanem zaslonu
• Polprosojna ploskev za nemirna ozadja

Položaj na zaslonu in varni robovi

Spodnja tretjina ima ime zato, ker običajno sedi v spodnji tretjini kadra, a le redko čisto ob robu. Rob zaslona je nevaren: različne naprave in predvajalniki odrežejo del slike, nekateri družbena omrežja pa čez spodnji del dodajo svoje gumbe in opise. Napise zato postavim v varno območje, ki je od robov odmaknjeno za primerno razdaljo, in to razdaljo ohranim pri vseh grafikah v projektu.

Pomembno je tudi, kaj napis prekriva. Če govorec v kadru drži predmet ali kaže na zaslon, napisa ne smem postaviti čez to. Včasih ga premaknem na drugo stran kadra ali ga prikažem nekaj sekund pozneje. Kadar video pripravljamo za več formatov, na primer za pokončen format družbenih omrežij, položaje preverim posebej za vsakega, saj se varno območje spremeni. Isti napis na dveh formatih redko ostane na istem mestu.

• Odmik od robov, enak pri vseh napisih
• Pazljivost na roke, predmete in obraze v kadru
• Posebna preveritev za pokončne formate

Čas prikaza: koliko dolgo naj napis ostane

Napis mora biti na zaslonu dovolj dolgo, da ga gledalec prebere, in ne dlje. Za kratko ime in funkcijo običajno zadostuje nekaj sekund, a pravi test je preprost: besedilo preberem na glas v običajnem tempu in dodam kratko rezervo. Če sem pri branju moral hiteti, je napis prekratek. Daljša besedila, na primer navedek ali podatek, potrebujejo več časa, zato jih raje skrajšam, kot da bi jih držal na zaslonu.

Vstop in izstop napisa naj bosta mirna. Mehak pojav ali rahel premik zadostuje, razkošne animacije pa opozarjajo nase, ne na vsebino. Napis tudi ne sme pasti natanko v trenutek reza, saj gledalec takrat spremlja novo sliko. Običajno ga prikažem nekaj trenutkov po začetku kadra, ko se oko že umiri. Pri podcastih in intervjujih, kjer se govorci pogosto menjajo, je smiselno, da je slog prikaza povsod enak, da gledalec ve, kaj pričakovati.

• Branje napisa na glas kot merilo trajanja
• Mehak vstop in izstop brez razkošnih učinkov
• Prikaz nekaj trenutkov po začetku kadra

Doslednost: ena predloga za ves projekt

Ko so pisava, barve, položaj in čas določeni, jih shranim kot predlogo in jo uporabim pri vsakem napisu. S tem se izognem majhnim odstopanjem, ki jih gledalec sicer ne zna poimenovati, a jih začuti kot nered: napis, ki je za odtenek večji, ali ime, ki se pojavi na drugi višini. Predloga je še posebej koristna pri serijah, na primer pri podcastu z več epizodami, kjer mora biti videz enak od prve do zadnje.

Predlogo pred prvim prikazom pokažem naročniku na enem ali dveh kadrih iz njegovega gradiva. Tako se o videzu pogovoriva na konkretni sliki, ne na opisu. Popravki so takrat hitri in jasni, v nadaljevanju pa se ne vračava k vprašanju pisave. Če naročnik že ima smernice podobe, jih upoštevam, če jih nima, predlagam preprosto rešitev, ki jo lahko uporabi tudi pri prihodnjih posnetkih.

Kaj pripraviti, preden pošljete gradivo

Največ časa pri grafiki se izgubi pri črkovanju imen in funkcij. Zato naročnike prosim, naj ob posnetkih pošljejo besedilo napisov v pisni obliki: imena z vsemi šumniki, natančne naziive in morebitne naslove poglavij. Tako se izognem napakam, ki jih je v končnem videu težko opaziti, a so za govorca neprijetne. Če imate logotip, mi ga pošljite v vektorski obliki ali v čim večji ločljivosti.

Povejte tudi, kje bo video objavljen: na spletni strani, v predstavitvi ali na družbenih omrežjih. Od tega je odvisno, kako velike bodo črke in kje bodo stale. Če so napisi že dogovorjeni v enem pogovoru, je prvi osnutek navadno pripravljen brez dodatnih vprašanj. Za konec vedno prosim še za potrditev pisave besedil, saj je popravek napisa po izvozu še vedno popravek celotnega videa.

• Besedilo napisov v pisni obliki z vsemi šumniki
• Logotip v vektorski obliki ali visoki ločljivosti
• Podatek o mestu objave videa